Prvič so tudi začeli razmišljati o tem, da bi sami organizirali koncert v Cerkljah. Domenili so se, da bo to teden pred božičem v Zadružnem domu. Priprave so stekle že nekaj dni prej, saj so morali vse prijaviti na občini, priskrbeti pijačo, mize, ogrevanje in pripraviti oder. Ker je bil Čiw zelo skeptičen glede koncerta, češ da ne bo obiskovalcev, ker bomo imeli vstopnino za simboličnih 200 SIT plus malo pivo. Koža se je takoj domislil, da bi šel s Čiwom za pico stavit, da bo prodanih več kot 100 kart. Na dan koncerta so se zbrali že zelo zgodaj, saj je bilo treba še vse pripraviti. Ker je bila dvorana povsem neakustična, se je Klemen z očetom skregal na smrt in Joža Teran je rekel, da jih ne bo več ozvočeval in odšel kar domov. Zaradi slabega zvoka je morala v bendu padla, a upali so, da bo bolje, ko bodo prišli prvi obiskovalci. Minile so ure in že so se zbirali obiskovalci. Postajalo je vse bolj noro, saj so se obiskovalci začeli ruvati. Prezrti so stopnjevali z izborom komadov, saj so jih imeli dovolj na spisku, da so obiskovalce pripravili do ekstaze. Koncert je potekal do 2. ure zjutraj. Zatem so se začeli sami problemi. Prišli so policaji, ki na srečo niso nič težili. Nekdo je ukradel ključ in zaklenil vrata, zato so vrata razbili in se začeli pretepati. Po končanem koncertu sta Koža in Čiw preštela denar in ugotovila, da je bilo prodanih 123 kart. Naslednji dan je bil dan pospravljanja in plačevanja. Denarno se ni izšlo, saj je bil primanjkljaj 20.000 SIT. A občinstvo je bilo tako navdušeno, da so hoteli, da bi nastop ponovili tudi naslednje leto. Odgovor je bil seveda pritrdilen. Glede na število kart je bila stava dobljena, a nagrada še do danes ni izplačana. Do novega leta se ni zgodilo nič pomembnega, o čemer bi bilo vredno pisati.