Prišla je prva obletnica smrti prijatelja s skupine Drugo dejanje. Bili so povabljeni kot gostje na to obletnico, ki je bila 13. julija. Ker pa so bili povabljeni na državno prvenstvo v padalstvu na Ambrožu in ker so morali igrati štiri ure po pogodbi, so na obletnici odigrali prvi in hitro oddrveli na Ambrož. Prišli so ravno ob zaključku tekmovanja. Takoj so prijeli vesla v roke in začeli preigravati. Ob vmesnih pavzah so se poizkusili kantavtorji. Ko so igrali, so padalci z diapozitivi kazali, kako se zemlja vidi iz zraka. Večer se je prevesil fazo B. Prišel je čas, ko ljudstvo začne poplesavati po odru, določena dekleta si poiščejo partnerja za jutranje sprehode. In tudi našega Klemena je neka dama hotela dobiti v svoj objem. Že med pavzami mu je mežikala in strigla z očmi. Po končanem koncertu ga je opazovala s strani. Ker ji je ravno taisti čas težil Janč, si ni upal priti do nje. Zato se je usedel poleg g. Jereba in med njima je stekla debata. Ker je bila ta gospa naveličana čakanja, da ji bo prišel Klemen nasproti, se je odločila oditi. Ko pa je šla mimo svojega izbranca večera, mu je rekla: "Škoda, ,k’ se ne upaš." Klemen se je samo obrnil za njo. A bilo je že prepozno. Takrat si je rekel, da take priložnosti ne bo izpustil več iz rok in v solzah priznal, da bi lahko drugič. Preostanek večera je potekal med pospravljanjem, odžejanjem in "o, škoda k’ se ne upaš".