Takoj so poklicali Janija Jereba na založbo Panika in povprašali za studio. On mu je dal številko studia PAN. Tam so se domenil z Igorjem Potočnikom za termin: 19. 6. 1995 ob 13.00. Kot po navadi so zamudili pol ure, zato je bil producent jezen. Ko so postavili vso opremo, se je začelo uglaševanje bobnov. Ker je to dolgotrajno delo, so ostali člani odšli na pivo v Bon Ami. Ko so se ob 14.30 vrnili, so bili bobni pripravljeni in nato se je pripravil basist. Ko je bil uglašen, se je za skupino Prezrti začelo prvo snemanje. Žal ni ravno najbolje napredovalo, kar je bilo pričakovati, saj so bili prvič v studiu. A na koncu jim je le uspelo posneti bobne in bas skupaj. S tem so končali za prvi dan. Čeprav so poskušali posneti še kitaro, jim ni uspelo, saj je crknila Yamaha, ojačevalec. Nato so se domenili za ponedeljek ob 13.00. Tokrat so bili točni. Ta dan so snemali kitare, kar je šlo zelo hitro. Ker je imel producent stisko s časom, so se domenili za naslednji dan ob 10.00. Zadnji dan snemanja so posneli še vokal in miksali, kar je trajalo kar debele tri ure. Na koncu so vsi dejali, da nočejo več slišati tega komada. Skladba je bila posneta v 10-ih urah, kar je bilo za tako zahteven komad kar malo, čeprav so bile stvari, ki bi se jih dalo bolje opraviti. Po tem dejanju so odšli v gostilno Sonček in tam ob šampanjcu nazdravili posnetemu komadu. Takrat so povabili tudi Mareta, ki je napisal besedilo za to skladbo. Spraševal se je, zakaj ravno to skladbo. Odgovorili so mu, da je bil za to skladbo aranžma najbolje pripravljen, ker se je mudilo in ker niso imeli pripravljenih drugih skladb. Vprašali so ga tudi, ali ima kaj proti temu, da snemajo njegove skladbe, in on je odvrnil, da ne. Komad je zagledal luč sveta 21. 6. 1995. Za potrebe izdaje zgoščenke so naredili prve slike na fuji aparat z 36. posnetki, katere je posnela Barbara.Teran.