Koža je vse posnetke preposlušal večkrat: ene na zvočnike, druge na slušalke – z odgovornostjo, ne nekaj na pol. Zdelo se mu je, da bo on žal edini in točno tako je tudi bilo. Ko so se dobili, so bili samo trije: Klemen, Zoran in Koža. Zoran sploh ni nič poslušal. Klemen je sicer poslušal, a bore malo. Koža je stvari, ki so bile ritmičnega značaja, že prej uredil, ostale so skupaj. Ker je bilo tega kar precej, je tudi delo potekalo zelo počasi. Ostalih članov sploh ni bilo – še bolje, saj jim bo Koža lahko zavezal usta. Klemen je tisti dan prvič prinesel pokazat svoj gips, ki ga je dobil dan prej, ker je pri nogometu s palcem udaril v beton in si zlomil prst. Poleg tega je še rekel, da ob 20. uri odšel. Koža ga je vprašal, ali se niso zmenili, da bo na miksu, dokler ne bo vse urejeno. A je kljub temu odšel, kar je spet pokazalo njegov odnos. Koža in Zoran sta uredila zadevo do konca, tako da je bil projekt zaključen 16. 5., ravno leto po začetku snemanja. Andrej je prišel malo pogledat, kako kaj napreduje miks, in prinesel napisano, kaj ga je motilo. Kar je bilo argumentirano, so popravili. A je bilo vredno, ker so si vzeli čas in zrihtali tako, kot mora biti. Poleg tega so se veliko naučili. Rezultat je bil boljši, kot so pričakovali na začetku – čista logika, kajne? Nekaj stvari so popravili naslednji dan in po 652-ih urah v studiu so zaključili snemanje plošče “Sebi ta dan”.