Škoda k' si ne upaš

V hrDmibih bil je rCes lAmep večer,
hDmot'l smo, da bCi tkAmo blo za zmer.
TDmeb pa igra, Ca šAme ni bla znana,
zatFo si naroču: »Dej ji dGeci terana!«

Pr'šla je vate kot glavobol,
nis' je upal odpelat ke dol.
Saj si vedu, da nasled'nga dne,
jutro blo bi d'rgačno za vse.

»ŠkGoda, k' si neEmupaš.«
ti, rGekla jDe v slovEmo.
OzGrl sDi se v dolEmino,
a vGidu si le temDo.

Hej, p'rjatu moj,
kva, zgodil se je s teboj?
Zate jest še tepu, bi se,
teb pa ona, pomenila je vse!

U muski sva bla istih mnen,
ob zori slišala sva isti zven,
vem, da zdele pa nimaš, prov,
s'ouš vidu, prjatu, k' jo, sam boš spuznov.

Škoda, k' si ne upaš,
zagrab't ko se zagrab.
A za mene si nejbolš p'rjatu
tega n'kol ne puzab.